PODOBE PRETEKLOSTI Poskušal s

PODOBE PRETEKLOSTI

Poskušal sem napisati nekaj spominov iz moje mladosti, kako smo takrat živeli. Vpletel sem tudi nekaj narečnih značilnosti in nekaj zgodbic oziroma dogodivščin , ki sem jih sam doživel ali sem jih slišal o drugih. Tu moram poudariti da v našem narečju zamenjujemo šumnike in sičnike in b in v.

Rut je hribovska vasica pod Rodico-Južne Bohinjske gore. Prej se je imenovala Nemški Rut , ker so prvi naseljenci leta 1218 prišli iz južne Tirolske, mesta Innichen v dolini Pustertal, morda po kazni ali za nagrado.
Začenjam z mojimi prvimi spomini, med vojno. Ko sem bil star 2 leti je umrl moj ded. Spominjam se samo, da sem zjutraj prišel v »hišo« kjer je ležal na »parah«, pokrit z belo rjuho. Ded je bil je »znidar« (krojač). Pred prvo svetovno vojno, ko je stekla Bohinjska železnica je hodila »mat« (babica) nabavljat blago za obleke z vlakom v Kranj. Bila je zelo svetovljanska za tiste čase. Trgovec je celo kočijo pošiljal ponjo na postajo. Ded je imel navado, da je vsako jutro hodil v »bošk« (gozd) s košem po drva, da je potem lažje sedel za šivalnim strojem. V zvezi je bila zanimiva dogodivščina. »Telejčnkarjav« Joža, bil je ded mojega prijatelja Albina, je bil »jagr« (lovec). Neko jutro je v »bošku« streljal s šibrami na zajca, ta je pobegnil, Joža pa je skozi grmovje zagledal mojega deda, ki si je z rdečim robcem brisal obraz. Joža se je ustrašil, da ga je obstrelil in je hitro pobegnil domov. Potem je ves dan skrivaj pogledoval od zgoraj k naši hiši, da bi videl kaj je z mojim dedom. Seveda ni bilo nič narobe, saj je bil robec rdeč ne pa krvav kot je mislil Joža. To je nama z Albinom ko sva bila malo večja pripovedoval sam Joža. Nama je tudi veliko pripovedoval o svojem »holcanju« v Galiciji in o Soški fronti.
Svojega očeta se zelo malo spomnim. Bil je »sustar« (čevljar). (V rutarskem narečju mešamo sičnike in šumnike). V spominu mi je ostal dogodek,ko je bil na obisku sosed. Oče mu je ponudil debel oreh, ki pa je bil prazen, oče je namreč lupini zlepil s čevljarsko smolo. Ko ga je sosed »skrekau« (strl) se sprva razjezil, potem pa smo se vsi smejali.
Najstrašnejši spomin iz otroštva mi je še večkrat povzročal nočne more. Nekega dne planejo v hišo trije do zob oboroženi Nemci. Pozneje so mi povedali , da je bilo to po kapitulaciji Italije. Nemci so pobirali vse moške za delo v Nemčiji. Ker so se moški poskrili so Nemci odpeljali žene. Možje so se morali sami javiti če so hoteli, da žene izpustijo. Očeta so nato odpeljali v Nemčijo, od koder se ni več vrnil, končal je v taborišču Mathausen. Tako smo ostali trije otroci sami z mamo in staro mamo. Takrat je bilo pomanjkanje veliko. Na deželi vsaj za večje kmete ni bilo tako hudo, kljub obvezni oddaji, kot za nas bajtarje. Mama je imela samo eno kravico, za več ni bilo krme. Ko se je krava otelila, je tele po petih tednih bilo treba prodati za tekoče stroške. Mleko smo nosili v mlekarno, za domačo rabo je mama odvzela bolj skromno, kar je mesečno prineslo nekaj dinarjev. Za tri ali štiri mesece pred telitvijo ko krava ni imela več mleka je mama v mlekarni na račun vzela hleb sira, iz katerega je potem kuhala juho za zajtrke, samo redko je katera soseda prinesla kakšnega pol litra mleka. Pridelali smo sicer nekaj žita, vendar ga je bilo vedno premalo, tudi če je bila letina dobra. Mlin za mletje žita je bil v grapi pod vasjo, pravzaprav sta bila dva, eden za belo moko, drugi za črno. Mlin je bil dostopen le po strmi stezici, zato je bilo treba žito prinesti in moko odnesti v košu. Za nas bajtarje, to ni bilo pretežko, saj je žita hitro zmanjkalo. Mama je sicer dobivala nekaj dinarjev invalidnine po očetu, kar pa je zadoščalo komaj za nekaj moke.
Zame se je začelo osnovnošolsko obdobje.
Med vojno je bila šola poškodovana, zato se je se je pouk odvijal v prostorih nad mlekarno. Ne spominjam se prvega šolskega dne, bilo je septembra 1946. Učiteljica je bila Čop Marija, ki je ostala le dve leti. Dobro pa se spominjam prvega šolskega dne septembra leta 1948, ko sem bil v tretjem razredu. Ker je prejšnja učiteljica odšla, je prve tri tedne poučeval sam nadzornik šolskega okrožja Tolmin tovariš Klemente. Bilo je sedem razredov, od 1. do 4. skupaj v eni izmeni, od 5. do 7. pa v drugi. Prišel sem četrt ure pred začetkom pouka in se sam soočil s tovarišem, sicer sem ga poznal že odprej, saj je vsako šolsko leto vsaj dvakrat prišel na inspekcijo. Preverjal je tudi znanje učencev in tako ocenjeval delo učiteljice. Bilo mi je hudo nerodno vendar je tovariš pomirljivo deloval, tako da sva preden so prišli drugi učenci že kar prijetno klepetala.
Po treh tednih je prišla nova učiteljica Pekova Cilka iz Podbrda , ki je bila potem v vasi od tretjega do sedmega razreda, ki sem jih obiskoval. Takrat je je v osnovnih šolah obstajala sedemletka, šele kasneje je bila uveljavljena osemletka. Učiteljica je bila brez ustrezne izobrazbe, vendar moram priznati, da me je več naučila kot sta moji hčeri naučili v usmerjenem izobraževanju.

Takšna je bila podoba Ruta v mojem otroštvu

Takrat se je preganjalo narečja in s tem v zvezi je bilo kar nekaj dogodivščin. Ko je »Jakarjev« Janko namesto čevlji povedal v narečju »čizmi« se je učiteljica tako razjezila, da je tako močno udarila ob tla z lesenim metrom, ki ga je slučajno imela v rokah, da se je prelomil na pol.
Konec nekega šolskega leta nam je učiteljica naročila naj po počitnicah prinesemo v šolo poln koš dobre volje, pa je »Piglarjev« Albin izjavil »sej buo uejla uen stakla«, (olje bo ven steklo) v narečju se volja in olje enako izgovarja ta kot »uejla«.
Učiteljica nas je priganjala naj se hitro odpravimo ven na telovadbo, pa je »Bardarjav« Franck, ki je bil nekaj časa na zdravljenju na Golniku, čisto počasi dejal »sej ne gori vooda« (v narečju se reče »uada«).
Pri praktičnem pouku smo sadili sadno drevje pri šoli. Kopal sem jamo, bila je že okrog pol metra globoka, ko je prišla učiteljica na kontrolo. Stopicala je okrog jame v nizkih čevljih ko mi je lopata spodletela na kamnu in je polna lopata zemlje zletela učiteljici po nogah. Sošolci so mislili da sem to storil nalašč vendar učiteljica ni pretirano reagirala.
V tistem času se ni igralo nogometa, vsaj na našem koncu ne, ampak smo igrali med dvema ognjema. V vasi ni bilo prav dosti ravnega prostora, pred šolo je bilo kakih 4x 10 m igrišča zravnanega nad škarpo pod katero so bile takoj njive. Če je žoga zletela na njivo je bilo hudo. Sicer nismo imeli prave žoge, sprva je bilo to le zvitek cunj, kasneje je tovarišica nekje dobila usnjeno žogo, toda brez duše in spet so prišle prav stare cunje s katerimi smo natlačili usnjeno žogo. Smo se pa večkrat pomerili v »med dvema ognjema« z učenci sosednje šole Stržišče. Sestajali smo se na sedlu »Marhek« med obema vasema, kjer je bilo nekaj sorazmerno ravnega prostora. Najboljša igralca sta bila »Bizjakav« Ludvik s Kala in »Mežnarjeva« Fanika iz Ruta.
V cerkvi so takrat še delovale orgle, na katere je prihajal v cerkev orglat »Tronkar« z Grahovega. To je bil posebnež, samouk v glasbi. V petem razredu nas je učiteljica za preizkus posluha peljala na kor. Organist je za vsakega učenca posebej dal intonacijo, ki jo je le-ta moral čimbolj zadeti. Seveda smo bili skoraj vsi nezadostni. Ko je bil na vrsti »Piglarjev« Albin je organist komentiral »buo žje cjes par lit« (bo že čez par let). Jaz pa sploh nisem imel pojma in sem nekaj »zajamrau«, nakar je sledila ogorčena izjava »atrak bažji kam si zaaral« (otrok božji kam si zaoral), tako se je začela in končala moja glasbena kariera.
V šoli smo se tehtali, pa je bil »Moharlau Žerman« nenavadno težak . Učiteljica je pregledovala tehtnico če je kaj narobe , on pa je izjavil »sm mejhn sm pa guost« (sem majhen sem pa gost) . Po pouku pa nam je pokazal polne žepe svinčenih krogel od nabojev, gotovo jih je bilo za par kilogramov.
Smo pa za tiste čase veliko hodili na izlete.
Bili smo na enodnevnem izletu v Ljubljani. Zjutraj smo ob zori šli peš 2-uri do postaje Grahovo in nato z vlakom 3-ure do Ljubljane. Vlak je vlekla parna lokomotiva a mi radovedneži smo gledali skozi odprta okna tudi v predorih in sem imel belo srajčko takoj umazano od dima. Za samo Ljubljano se niti ne spomnim, kaj smo si ogledali, sem pa že na postaji zijal naokrog in nisem opazil, da so se ostali že odpravili naprej. Bilo je nekaj panike preden smo se spet našli. Po treh urah z vlakom in dveh urah pešačenja smo pozno zvečer bili spet doma.
Na izletu v Gregorčičevi rojstni vasi Vrsnem smo prespali na nekem skednju. Ko sem zjutraj prišel iz poslopja sem bil čisto zmeden, ker je sonce vzhajalo z desne strani. Vas Rut leži na južnem pobočju in je vzhod, če gledaš proti dolini na levi, Vrsno pa leži na severnem pobočju.
Če se ne motim smo šli v že v 2. razredu na Rodico, mi ji pravimo » Gradica«, dobre 3 ure vzspona na skoraj 2000m. Poleg tega nismo imeli prave obutve, večina je imela le doma narejene copate iz cunj s staro gumo na podplatih. Z vrha smo se spustili do Bohinjskega jezera, potem peš do postaje Bohinjska Bistrica , z vlakom do Grahovega in še dve uri hoda domov. Ne vem kako smo zmogli, dandanes bi še večina odraslih tega ne zmogla.

Bili smo tudi na Bledu, Postojnski jami, v Brdih in še kje

Šli smo enkrat tudi v kino. Takrat je bila majhna kinodvorana v Podbrdu. Niti ne vem kako se je film imenoval, tudi vsebini nisem mogel slediti, samo črno bele slike so mi poplesavale pred očmi.

Na sliki sem v prvi vrsti, drugi z desne

Na koncu četrtega razreda 20. junija 1951. je bilo v Tolminu srečanje najboljših učencev vseh tolminskih osnovnih šol. Iz šole v Rutu sem bil poslan na to srečanje . Odpraviti sem se moral že zgodaj, da sem pravočasno pripešačil na postajo na Grahovem. Peljal sem se z vlakom do Mosta na Soči nato pa z avtobusom v Tolmin. Podrobneje se ne spominjam kaj se je dogajalo, smo se pa skupaj z nadzornikom Klemente slikali. To fotografijo imam še sedaj. Ko sem se vrnil domov mi je mama vsa prestrašena povedala, da je po mojem odhodu prihitela k nam domov učiteljica, da bi moral imeti s seboj pionirsko ruto. Seveda je nisem vzel s seboj in je tudi nisem potreboval. Ob 60-letnici dogodka je bila fotografija objavljena v lokalnem časopisu Goriška s pozivom naj udeleženci javijo uredništvu. Žal sem na to naletel šele po par letih tako, da je to šlo mimo.

Ker sem odraščal brez očeta, sem bil, razen v šoli, med vrstniki vedno zapostavljen, posebno pri sankanju in smučanju. Prave opreme seveda ni nihče imel, so pa ostali imeli vsaj doma izdelane »žlitne« (sanke) in grobo stesane »ski« (smuči). Sam sem si prve sanke zbil iz treh ostankov desk, prve smuči pa sem si izdelal nekje pri trinajstih. Moram se kar pohvaliti, da so mi kar dobro uspele. Precepil sem jesenovo deblo debeline cca 10cm in dolžine cca 170 cm na polovico. Potem sem s sekirico stesal na približno debelino in obličem nekoliko zgladil. Ker nisem imel pravega orodja sem žleb na sredini drsne površine nekoliko nakazal s staro rašpljo. Potem sem v kotlu na ognjišču kuhal sprednji konec »dil« da so se dale zakriviti. Sicer so se krivine postopoma malo ravnale, vendar so le obstale. Jermene sem izrezal iz surove svinjske kože,dokler so bili suhi so nekako držali, mokri pa so se raztegnili. V zvezi s tem se spomnim, da je učiteljica organizirala nekak tečaj mizarjenja. Nekaj večerov smo se zbrali pri domačem mizarju »Andrejčarjaumu« Angelu, ki je bil sicer samouk, vendar zelo kvaliteten. On nam je pokazal osnove obdelave lesa, predvsem žaganje in »hublanje« (oblanje). Meni sicer ni dosti pomagalo, ker nismo pri hiši imeli nobenega pravega orodja niti mizarske mize »brštota«.
Za ročno delo smo morali dečki doma narediti model traktorja iz lesa. V živo takrat v naši vasi še nihče od šolarjev ni videl traktorja, predstavljali smo se ga le po sliki. Sam sem izdelal bolj grobo stvar, vendar nekako v pravem sorazmerju. »Piglarjav« Albin je izredno fino obdelal svoj model, vendar učiteljici ni bilo všeč razmerje med dolžino in širino, zato ga je kar med poukom poslala k mizarju , da ga popravi.
V višjih razredih za boljše učence ni bilo toliko obvezno biti pri pouku, kadar je bilo potrebno pomagati doma pri delu, posebno pri oranju, je otrok prav prišel za vodenje volov. Pri nas doma njiv nismo orali, ker so bile preveč strme, ampak smo jih prekopavali z rovnico. Tudi otroci smo delali po svojih močeh. Bili smo na njivi skoraj ves čas od marca pa do novembra. Ker ni bilo kolovoza na njivo smo morali tudi gnoj znositi v košu s ceste gor na njivo. Že pozimi ko je bilo dovolj snega se je gnoj vozil samotež s sanmi, na katerih je bil pritrjen pleten koš. Za to delo smo morali najeti sosede. Bil sem še majhen, ko sem hotel tudi jaz pomagati. Mama je naprosila Angela, da je izdelal manjše sani,
na katere so mi namesto pletenega koša pritrdili kar nekakšen stari predal. Vozilo se je po klancu navzdol skozi vas, zaviralo se je kar z nogami. Če je bil klanec leden ali sneg preveč zglajen se je pomagalo tako, da se je okrog sanice pripelo konček verige »rajs«. Zato je bilo potrebno močno krmariti z nogami, da je šlo naravnost. Že pri prvi vožnji me je zaneslo v levo proti grapi. Na srečo je tik ob grapi rasel debel oreh in sem se ustavil za njim, drugače bi me porinilo v tri metre globoko grapo in sani z gnojem vred bi padle name, bil bi gotovo hudo polomljen, če bi sploh preživel. Prvo delo spomladi je bilo »uabrahtanje«, to je bilo tako, da se je znosilo za brazdo zemlje od spodnjega konca njive na vrh. Pri nas se je kolobarilo tako, da se je vsako četrto leto na istem delu njive posadilo krompir. Po izkopu krompirja se je posejala ozimna pšenica, ko se je ta požela se je posejala ajda. Po spravilu ajde smo spet posejali rž in spomladi vanjo deteljo, ki smo jo kosili še vse naslednje leto.

Večji kmetje so za vodenje volov pri oranju najemali otroke bajtarjev, ne da bi jim kaj plačali, zadosti je bilo, da so se do sitega najedli. Tako se je večkrat zgodilo, da me učiteljica sredi pouka poslala na oranje. Vodenje volov na lepših njivah, če sta bila vola dobro ubrana je bilo kar v redu. Kot sem že omenil v vasi skoraj ni bilo popolnoma ravnega prostora, njive so bile več ali manj nagnjene. Oralo se je samo tako, da se je brazda obračala navzdol. Potrebni so bili trije ljudje, eden je vodil vola, drugi je krmilil dvokolesni voziček »grejtile« na katerega je bil prislonjen plug »drievuo«, tretji pa je oral. Pri vodenju volov si moral paziti da je spodnji vol vedno hodil po brazdi. Težko je bilo na strmejših njivah, ko je zgornji vol večkrat porinil spodnjega iz brazde in posledično je vrglo plug iz zemlje, ter je bilo potrebno vse skupaj spraviti nazaj. Najtežje je bilo na njivah v »Poudnu«, ki so bile podzidane z visokimi kamnitimi zidovi. Pri zadnjih brazdah je bilo potrebno obrniti tik pod zidom in večkrat me je vol stisnil ob kamne.
Iz tistega časa mi je ostalo v spominu leto 1952. 14. februarja je začelo snežiti in je nepretrgano močno snežilo brez prestanka štiri dni. Nasulo je preko dva metra snega. Ljudje so se najbolj bali da bo teža snega zrušila hiše, zato so že med sneženjem spravljali sneg s streh. Pri novejših hišah, kjer je bila streha bolj položna, ker je bila krita s korci, je bilo potrebno odmetavati z lopato. Najprej je bilo potrebno razbremeniti sleme, zato je bilo potrebno več ljudi, da so premetavali sneg z vrha do spodnjega konca strehe. Bolj strme strehe, ki so bile večinoma krite s slamo (zato se je sneg še bolj sprejel) pa je bilo še bolj enostavno. Nekdo se je povzpel na streho in položil vrv po celotnem slemenu in na obeh koncih spustil do tal. Možje so potem prijeli vrv na obeh koncih z vlečenjem v eno in drugo smer spodžagali sneg od slemena proti kapu, dokler ni zdrsnil na tla. Med »Žnidarjeva« in »Žafčava hiša« je le za meter in pol široka pot, ko je sneg zdrsnil iz obeh streh ga je bilo toliko, da smo še dolgo potem hodili po njem v višini strehe. Vas je bila odrezana od sveta, šele po štirinajstih dnevih sta se dva mlajša vaščana s smučmi prebila v dolino, do vasi Koritnica in prinesla nekaj pošte. Takrat je bila samoskrba s hrano nujna, tako je bilo nekaj zaloge. Kruh se je pekel doma, je pa zmanjkalo kvasa. K sreči so dvakrat ali trikrat dostavili najnujnejše z dvokrilnim letalom. Letalo je preletelo vas in iz njega so odvrgli pakete s pripetim rdečim trakom. Če je paket padel blizu se ga je hitro našlo, do bolj oddaljenih pa je bilo težko priti in se jih je več izgubilo v snegu. Še po treh mesecih smo mulci nekje med Rutom in Grantom našli paket kvasa, ki je grozno smrdel. Snega je bilo toliko, da je v vas Grant prihrumel po »Runži« ogromen plaz, tako smo se mulci še za prvi maj sankali na njem. Vasi same ni prizadel, ker so hiše postavljene na obe strani grape izven nevarnosti. Verjetno je plaz že davno prej ogrožal vas.

Še nekaj zmede v zvezi z šolo in imenom. Ko sem se rodil leta 1939, smo spadali pod italijansko državo, ki je bila za tiste čase izredno dobro organizirana , kar se tiče registra prebivalstva in zemljiških parcel. Prijaviti je bilo potrebno rojstvo na matičnem uradu. Oče je pač moral dve uri peš v dolino. Poimenoval me je po sebi, ker pa italijanščina nima »č« je matičar zapisal Venceslav. Potem je že pri krstu prišlo do zmede, krstna botra se ja zmotila in je župniku navedla ime Stanislav. Pri vpisu v šolo so takrat uporabljali krstni list, tako sem bil voden kot Stanislav ves čas obiskovanja osnovne šole, da je bila zmeda še večja pa so me klicali po domače kar Slavko.

Ko sem zaključil osnovno šolo, takrat je bilo samo sedem razredov, je prišel v vas novi učitelj Golja Jože . Ker je prišel ravno z učiteljišča, ki je bilo takrat v Tolminu, je bil samo par let starejši od mene, smo se kar družili. Jože je bil poln energije in nas je organiziral za uprizarjanje ljudskih iger, ki jih je tudi režiral. Vaje smo imeli zvečer, potem smo se še malo zadržali v gostilni, katero je imela takrat v najemu »Kjemparlova Albika«. Gostilna je bila v župnišču »farouzu« po domače. Župnika takrat ni bilo več v Rutu, maševat je hodil dobro uro daleč peš župnik iz Stržišča. Takrat v Rut ni bilo ceste, samo kolovoz. Župnišče je bilo edino poslopje v Rutu, ki je imelo borjač po kraškem vzoru. Po domače smo mu rekli »brjoc«,desno od vhoda je bila »hiša« levo pa »štala«. Štala je bila krita s korci, ki so jih žgali spodaj v grapi pri »ciganci« tam okrog leta 1900. Hiša je enonadstropna stavba, neobičajna za to področje, krita je bila z internitnimi ploščami. Do kdaj je tu bival župnik ne, vem verjetno do konca vojne. K farovžu je pripadalo posestvo, župniki so tudi kmetovali, nekateri so menda tudi sami kosili in orali.

Kot sem že omenil mi je bilo težko brez očeta, tudi pri delu. Pri košnji, drvarjenju itd. sem bil prepuščen sam sebi, nisem imel nikogar da bi me poučil pravih veščin. Tudi orodja nisem imel dobrega, in ga tudi nisem sam znal pravilno uporabljati. Pri košnji je bil problem dokler se nisem sam naučil klepati kose. To ni tako enostavno, preden sem osvojil, sem skrivil-pokvaril kakšno koso. Sicer je bila še uporabna, vendar ne preveč dobra. Ko sem začel samostojno kositi, mi je koso klepal »Andrejčarjev Angel«. Zjutraj sem z novo sklepano koso odšel v senožet, tudi uro hoda daleč. Kosil sem ves dan po svojih močeh, opoldne mi je mama ali mlajša sestra prinesla kosilo. Kosa mi je čez dan vedno slabše rezala, saj je bila vsa skrhana in zabrušena. Zvečer sem odnesel koso domov in k Angelu klepat, drugo jutro pa spet nazaj v senožet. Po večini senožet nismo imeli senika in smo suho seno zložili v kope. Seno smo domov spravljali šele jeseni ali pozimi, zato je morala biti kopa dobro napravjena. Mene je stara mama »mat« že kot otroka dobro naučila delati kope. To mi je prišlo zelo prav, kajti ko sem moral pomagati grabiti, spravljati seno pri večjh kmetih, sem dosti lažje bil na kopi, kot podajati seno na kopo.
Sicer je bilo potrebno pri velikih kmetih veliko odšlužiti. Za mlatenje žita so večji kmetje imeli mlatilnice na »gepl«,to je bila naprava ki je poganjala mlatilnico. Delovalo je tako, da so voli s hojo v krogu, preko prenosa poganjali mlatilnico. Kolikor smo mi pridelali žita, smo ponavadi pri »Medju« z matilnico omlatili v dobri uri, za kar je bilo treba odslužiti. Tako sem še kot otrok cel teden poganjal vole za protiuslugo. Vse je bilo treba odslužiti. Leta 57 sva z mamo uspela vzrediti dve kravi, ker nismo imeli dovolj senožeti, smo najeli kos senožeti od kmeta »Kejblarja« uro hoda daleč. Zato sem moral za vsakih 5 bremen sena odslužiti en šiht. Pri tem kmetu je bilo najšlabše biti na šihtu, kmetovala sta sama že precej stara brat in sestra. Že sama sta živela skromno, kar pa ne bi bilo treba če ne bi bila toliko stiskaška, za dninarje pa sta skoparila celo z vodo.

Biti brez očeta otroka zaznamuje za celo življenje. Otroku takorekoč manjka polovico osebnosti.To bi se morali zavedati tisti, ki propagirajo enospolne družine. Tudi meni ni bilo lahko, soočal sem se predvsem z neodločnostjo kasneje v življenju. Posebno je to vplivalo na moj odnos do deklet in kasneje do vseh žensk.

Na vasi je veljalo, da je bila dvakrat na leto robota, po domače »rabuota«.Zbrali so se moški, da so uredili poti in grape po neurjih. Obvezna je bil udeležba enega člana od vsake hiše. Ko sem končal osnovno šolo, sem se moral tudi jaz udeležiti. Bil sem sloboten in sem komaj dvigal kramp. Kopali smo v grapi, ker je neurje zasulo z garmozom propust pod potjo. Med kopanjem se nisem mogel ozirati na okolico in zgodilo se je, daje pred menoj »Tounou Franck«, ki je z lopato izmetaval gramoz, stopil korak nazaj ravno ko sem zamahnil s krampom. Fant je imel na komolcu strgan pulover in moj kramp se je zasadil ravno v rastrgnino. Bila je sreča da ni bilo poškodbe. Sicer je bil ta fant, takrat je bil star okrog 25 let, precej naglušen in imel govorno napako.
V zvezi z njim sem si zapomnil še eno smešno prigodo. Bili smo na dnini pri velikem kmetu »Mjedju«. Po kosilu je Franck vstal od mize in rekel: »Zdej muoram pa jet damov pajest ana uamleta«. »O ježišna a nis jemu dost juzne« je rekla gospodinja. Fant je hotel povedati, da mora iti domov pojesti eno tableto, ki mu jo je predpisal zdravnik, zaradi govorne napake je namesto tableta izgovoril »uomleta«, kar po domače pomeni palačinka. Gospodinja je bila seveda užaljena, saj je bilo pod častjo če bi bil kdo na dnini lačen. Ker je bilo treba pri »Mjedju« veliko odslužiti sem moral biti v vseh letnih časih na razpolago. Eno pomlad, takrat sem imel dobrih 15 let, sva ves teden z »Moharjauim Andrejcam« »oubrahtala«, (to je spravljanje zemlje spodnje brazde na vrh njive). Ker so bile njihove njive manj strme sva vozila zemljo od spodaj navzgor z »grotnom« (to je ročni voziček s pletenim košem), kje imel na ojetu »igou«, to je vaga kot se je uporabljala pri vlečni živini. Delovalo je tako, da se je z različno dolžino vzvoda prilagajalo silo vleka neenakemu paru volov ali konjev. Bil sem neizkušen in nisem takoj pogruntal zakaj Andrejc lažje vleče kot jaz. On je namreč z zunanjo roko
potiskal na konec vzvoda, jaz pa sem se z vso silo upiral v drog tik ob ojetu.

Taksni smo bili konec 50-h

V letih 1955. do 1960 smo fantje letnika 35 do 41 morali služiti vojsko, dve leti. Gospodar, katerega sin je bil v košnji ravno v vojski je težko sam pokosil. Tako je bila navada, da so se eno nedeljo zbrali fantje in pokosili eno ali dve parceli. Pri tej košnji se je šlo malo za prestiž, kdo bo koga »izseku« (prehitel s svojo redjo), to je bila za uveljavljene kosce sramota. Ko smo kosili pri »Jakarju« v »Balarjah« je »Moharlav Žerman« nalašč izzival, tako da se nihče ni rad postavil pred njim vrsto. Meni to ni bilo dosti mar, ker sem bil že po navadi zapostavljen. Tako sem se znašel v redu pred »Žermanom« in ker sem vedel da nimam šans, sem poskusil z zvijačo. V travo za seboj sem zapičil »uagnila« (to je jeklena ost, ki se uporablja za poravnavanje ostrine na kosi če zadeneš v kamen). Vendar ni uspelo, ker se je »Žermanu« posrečilo tako zamahniti da sploh ni zadel z ostrino na jeklo.

Moji vrstniki

V Rutu in Grantu so vodovod zgradili že leta 1904, za časa Avstroogerske. Bilo je kar čudno, da je država financirala v tako oddaljene in nepomembne vasice, morda je prevladalo to, da so prebivalci izvirali iz Tirolske. V Grantu je izvir kar močan medtem ko je v Rutu skromnejši. Zato so nad vasjo zgradili »rezrvar« (vodohram) za kakih 80m2. V veliki suši je vode zmanjkovalo, ljudje je niso veliko porabili, bilo pa je veliko živine. Voda se je »šparala« tako, da so zapirali izhodni ventil iz rezervoarja, odpirali pa zjutraj in zvečer za eno uro. Ko sem bil star 9. let sem bil tudi jaz zadolžen za to. Že preden sem zjutraj v šolo sem se moral povzpeti do rezervoarja, kakih 50m višinske razlike. Pod rezervoarjem je jašek pokrit z litoželeznim pokrovom. Moral sem dvigniti težak pokrov in zlesti po jeklenih klinih kake 3m globoko. Ventil je imel za odpiranje veliko litoželezno kolo, katerega sem komaj uspel zavrteti. Poleg tega vodovoda je bil v vasi tudi privatni, »Mjedjau« vodovod z glavnim vaškim koritom. Ta izvir je bil sicer skromen, vendar ni nikoli povsem usahnil. Otroci smo morali hoditi h koritu po vodo, kadar je bil glavni vodovod zaprt. Ob suši je samo curljalo iz pipe, tako da je bilo treba čakati tudi pol ure ,da se je nateklo par litrov. Poleg korita je bil nekakšen vodnjak, »bout« smo mu rekli, premera 4 m in globine 8-9m. To je bila rezerva vode za napajanje živine. Voda se je zajemala z vedrom, ko je šlo proti dnu pa so vanj postavili navadno leseno lestev. Ob neki veliki suši je ostalo na dnu le malo blatne vode, v kateri so se žabe kar dobro počutile. Moja mlajša sestra, takrat je imela 6-7 let, je zlezla po lestvi navzdol in z drugega klina bezala žabe. Naenkrat ji je na mokrem klinu spodrsnilo in je čofnila v vodo. Seveda se je hitro pobrala in splezala na prosto. V paniki ni pomislila, da bi se šla domov preobleč, temveč je tekla na njivo, kjer smo želi pšenico, in vso pot vpila: »u bout sm padla«. Mama se je sprva ustrašila, ko pa je ugotovila, da ni nič hudega se je kar oddahnila. Sicer pa je bila ta sestrica drobcena in živahna in je marsikaj ušpičila. Mama jo je enkrat za kazen zaprla v »hrom« (klet). Ta klet je imela v zidu, debelem 70cm, majhno okence velikosti 20x20cm. Skozi to okence se je splazila na svobodo, samo »ciklca« (krilce) se ji je snela in ostala v kleti.
Ker je vode v Rutu zmeraj bolj primanjkovalo, je sredi 50-h padla odločitev, da se napelje iz Granta dodaten cevovod. Država, oziroma občina je prispevala za material in strokovno delo, ostalo pa smo morali storiti vaščani. Skopati je bilo potrebno kilometer jarka. V krajevni skupnosti so določili dolžino izkopa za vsako hišo, glede na število ljudi in živine, potem pa z žrebom določili področje izkopa za vsako hišo. Kdor je naletel na ugoden teren, je delo hitro opravil. Za našo hišo pa je bil po Murphyjevem zakonu določen zelo kamnit del. Tako sem ves teden kopal in razbijal kamne, na koncu pa sem naletel še na ogromno skalo, katero je bilo potrebno minirati. Miniral je seveda strokovnjak, sem pa moral sam izkopati razsuto kamenje. Ker je šla trasa vodovoda čez grič med Rutom in Grantom je bil na najvišji točki »na štuku« predviden rezervoar, predvsem zaradi zaloge vode v slučaju požara. Pesek za beton se je kopal nad vasjo Grant, da se ga je spravilo do rezervoarja so pa napeljali preprosto žičnico. Vse garaško delo smo morali opraviti vaščani, spet je bilo po ključu določeno koliko ur se opravi za vsako hišo. Pozneje se je ugotovilo, da je premalo padca med izvirom in rezervoarjem in so cevovod spojili pod rezervoarjem, tako le-ta ne služi svojemu namenu, spet ena zavožena investicija.
Pozneje smo še večkrat morali (prostovoljno) kopati jame za električne in telefonske drogove ter jarek med Rutom in Grantom za kabel za televizijsko anteno.

Nekega dne pod večer sem nakosil travo za »frišno« krmo za kravo na strmem pobočju nad hišo. S polnim košem, »listnk« smo mu rekli, trave in s koso v roki sem se spuščal po strmi stezici. Naenkrat mi je spodrsnilo in mi je kosa zarezala v desno podlahet 6 cm dolgo rano do kosti. Zaradi šoka rana nekaj časa sploh ni krvavela in se je lepo videla kost, potem pa je začela brizgati kri. Šel sem k sosedu »Klaužu«, ki je bil med vojno pri angleških sanitejcih, da mi je roko povil in zaustavil kri. Drugo jutro pa sem šel peš dve uri na železniško postajo Grahovo in z vlakom na Most na Soči k zdravniku. Rana je bila že zastarana, zato mi je naredil smo dva šiva, da ni preveč zijala. Ne spominjam se dobro, vendar se mi zdi, da mi je šival brez vsake injekcije.
Tu se navežem na »Klauža« kot tudi na druge fante približno iste starosti. Leta 1935. se je Italija pripravljala na napad na Abesinijo sedanjo Etiopijo, zato so mobilizirali vse fante nad 18 let, da so jih vežbali v severni Italiji, do napada leta 1936., ko so jih poslali v Afriko. Vojna se je vlekla, Angloamerikanci so se izkrcali v Afriki. Italijanski vojaki so se večinoma vdali Angležem, kot tudi primorski fantje, ki so potem pri zaveznikih opravljali postranske posle. Ko so zavezniki zavzeli jug Italije so večinoma pristali v taborišču v Bariju. Nekateri so se potem pridružili partizanom, ko so jih Angleži prepeljali čez Jadran. Po koncu vojne pa so morali odslužiti še vojaški rok v JLA. Tako so bili od doma kar nad 10 let. Le malokaterim je uspelo, da so se povrnili v ritem prejšnjega življenja in so si v skromnih razmerah ustvarili družino. Večina pa se je začela občasno vdajati pijači, takrat so postali zgovorni in so nam otrokom pripovedovali različne svoje dogodivščine. »Ualarjau Justin« je povedal tole zgodbico:
Ko smo bili pod Italijo, so mnoga naša dekleta delala kot služkinje v Italijanskih mestih. Fantje so imeli prost izhod iz kasarne in so v mestu posedali ob ulici in se hecali z dekleti, ki so hodili mimo. Nekega dne se Justinu zazdi eno dekle znano in reče kolegu ˝Ti, ta punca pa je iz sosednje vasi˝. Fantje takoj planejo in nagovarjajo dekle po slovensko, vendar ta sploh ne reagira. Zvečer v kasarni Justin to pove drugemu kolegu, ta pa pravi: ˝Ko gremo drugič v mesto bom jaz ugotovil˝. Spet sedijo fantje ob ulici, ko pride mimo tisto dekle. Kolega jo nagovori ˝Ke bella !˝ (po italijansko to pomeni ˝kako lepa!˝). Dekle kar zažari, kolega pa pristavi ˝koza˝. Dekletu se povesi nos in zbeži naprej, s tem se je izdala da zna slovensko.

Ko sem bil star 16let sem začel sekati drva za prodajo. Imeli smo dve parceli uro in pol hoda daleč od vasi. Tudi do glavne poti v dolino, (takrat je bil to samo kolovoz za vprežno živino ob potoku Koritnice do Koritniških »flančnikov«, (naprej pa je bila že kamionska cesta), je bila potrebna cela tlaka, da sem spravil drva v dolino. Tako sem praktično vso zimo hodil drvarit, zjutraj ob zori poldrugo uro, ko je sonce zašlo pa nazaj domov. Na srečo tisto zimo ni bilo kaj dosti snega. Za prehrano je bilo tudi bolj skromno, zjutraj malo kruha in mleka, s seboj na delo pa sem imel večinoma samo kruh z zaseko. Za žejo je bila v bližini čista studenčnica. Zvečer je bilo nekaj kuhanega, mineštra ali zelje s krompirjem . Še najbolj mi je bila všeč posebna jed, pogruntavščina moje mame. Jed naj bi bila rižota, a o rižu smo takrat lahko le sanjali, ampak je skuhala ješpren, dodala paradižnikovo mezgo in kakšen ocvirek. Paradižnikova mezga pa se je pri nas najbrž uveljavila že pod Italijo in je bila tudi potem v Jugoslaviji sorazmerno poceni.
Parcela ja bila poraščena s mlajšim drevjem, večinoma je bil črni gaber. Podiral sem drevesa večinoma kar sekiro, potem pa sem jih z navadno lok-žago razrezal na dolžino 2h metrov. Ker je parcela ležala na pobočju obrnjenem stran od doline Koritnice, je bilo treba spraviti drva na drug hrbet. Obstajal je sicer ostanek nekakšnega kolovoza po katerem bi samotež zvlekel hlode. K sreči mi je na pomoč priskočil »Pratoularjav Miha«, čeprav je bil samouk, se je spoznal na gozdarske žičnice »teleferiko«. Tudi on je sekal drva v bližini. Prenesla sva nosilno jekleno vrv, ki je on ni več potreboval, na našo parcelo. Približno 100 metrov je bila daljava z majhnim padcem. Preprosta žičnica je delovala tako, da sem voziček na dveh kolescih potegnil navzgor s pomočjo preprostega vitla, navzdol pa je šlo s padcem, ki ga je bilo ravno toliko, da je bilo potrebno malo zavirati. Zaviralo se je tako, da sem z drogom pritiskal na vitel, če sem zavrl preveč se je voziček ustavil na sredi žičnice, če pa premalo je premočno udaril ob tla in sta se kolesca iztaknila. Ko sem vsa drva prevozil, jih je bilo potrebno še po strmi grapi spraviti do kolovoza ob Koritnici. Zgornji del grape je bil večinoma suh, zato je bilo potrebno delati v dežju. Hlode sem nagrmadil v grapo, da so drseli drug po drugem. Težko in zelo nevarno je bilo če so se hlodi zagozdili. S cepinom si moral izvleči zagozden hlod in urno pobegniti iz grape, da te drva niso pokopala pod seboj. Ob kolovozu sem hlode razžagal na dolžino metra in razcepil na primerno debelino. To je bilo mukotrpno delo, kajti gaber je zelo žilav les. Cepilo se je tako, da si nastavil sekiro in udarjal po njej z lesenim batom, v narečju smo mu rekli »bot«, nato vdel v razpoko jekleni klin in zabijal dokler se panj ni razletel. Večkrat je bilo potrebno zabiti v hlod dolžine 1metra tudi pet klinov in sekir preden se je razcepil. Do kamionske ceste so nato drva speljali vaščani, ki so imeli vprežno živino. Drva so se odkupovala na prostorni meter, to je približno 70% do 75% m2 čistega lesa. Na nakladališču sem potem drva zložil v skladovnico višine 1 ½ m, če je bilo lepo zloženo se je dalo precej pridobiti, ker je prevzemnik ocenjeval gostoto, ni smelo biti prevelikih lukenj med poleni. Starejši vaščani so pripovedovali da je pod Italijo neki prevzemnik prinesel s seboj pomarančo in jo metal v luknje med poleni, če je pomaranča zletela skozi skladovnico je odbil tudi 20% pri količini. Ko smo dobili drva plačana je bilo potrebno poravnati za prevoz. Ker je bil kolovoz slab s klanci, vozniki niso mogli veliko naložiti, računali pa so od vožnje »fȕre« je šel kar precejšen del zaslužka za prevoz.
Še ena o »holcarjah«. »Casarlav« Ludvik, ki se je preselil v Podbrdo, je neke nedelje prinesel v vas prvo motorno žago in demonstriral žaganje sred vasi. Zbralo se je staro in mlado in se čudilo kako se hitro žaga. »Pratoularjav« Miha pa je na koncu komentiral: »viәs Ludvik, ce bi ti tku hitra ulieku luokarca bә tud lihku hitra zagu«. (če bi ti tako hitro vlekel žago lokarico, bi tudi tako hitro žagal).
Takrat je gostilno imel »Frjanc«. Čeprav je bil tudi on dosti po svetu, od Italije, Afrike in celotne Jugoslavije, je z gosti govoril v narečju. Primorci so ga seveda razumeli, drugače pa je bilo z gosti od drugod. Neke nedelje se je znašla v gostilni skupina turistov iz drugega konca Slovenije. Ko so že nekaj popili so vprašali, če se da dobiti kaj za prigrizniti, je »Frjanc« odgovoril: »Jemam samu ziәluoc an ribe ciә ceta« (Imam samo tolminski želodec ali če hočete ribe). Ker gostje seveda niso razumeli, so se posvetovali in naročili tisto ta drugo. »Frjanc« jim je prinesel ribje konzerve.

V zvezi s tem »botom« je nastal zanimiv, smešen dogodek. Bilo je že kasneje po letu 1970 ko je bila v vas že speljana cesta in so posamezniki že nabavili avtomobile in manjše traktorje. »Žnidarjav« Albin je drvaril ob cesti spodaj pod vasjo. Do ceste vlačil drva z malim traktorjem italijanske izdelave, ki ga je kupil iz druge roke. Nekega dne se mu je pokvaril menjalnik. Lotil se popravila na kraju samem. Ko je razstavil je ugotovil, da so zobniki polomljeni. Ukrepal je takoj, imel je avto, staro škodo, s katerim se je pripeljal na delo, v prtljažniku je imel nekaj starih umazanih delovnih oblek in sekiro in »bot«. Kar v delovni obleki se je odpeljal v Gorico v Italijo. Takrat so imeli v obmejnem pasu tako imenovane maloobmejne prepustnice za prehod meje, katero je slučajno imel kar v avtu. Nabavil je celoten menjalnik in ga naložil v prtljažnik, pokril ga je s starimi cunjami, na vrh pa položil sekiro in »bot«. Na meji je na vprašanje carinika če ima kaj za prijaviti, carinik je bil seveda južnjak, je odgovoril da nima nič. Vendar je vseeno moral odpreti prtljažnik. Carinik je prijel »bot« in ga ogledoval, ter vprašal: »šta je ovo ?«. Albin je brez vsake razlage odgovori »bot«, carinik je debelo gledal in še enkrat vprašal »šta ?« Albin pa spet samo »bot«. Carinik se je obrnil proti kolegu in izjavil »ovaj je blesav« in ni več pregledoval. Tako jo je Albin odnesel brez carine.
Že prej omenjeni »Klauž«, bil je »jagr«, je nabavil lovskega psa, mladička. Nečaku 3-letnemu Romanu je bil psiček tako vseč, da ga je hotel kar imeti. »Klauž« pa mu je rekel: »Pacakej, ku buom jest umrou, ga buos pa ti jemu« (Počakaj, ko bom umrl, ga boš pa ti imel) . Roman pa je takoj drugo jutro prišel vprašati teto: »a ja stric ze umrou«.